nedelja, 31. december 2017

Rodoslovna zbirka "Kraševci"

ZBIRKA:
Ime zbirke: Krasevci (1600-1900) in seznam oseb (1900-1990)[1]
Zemljepisno območje: Slovenija Kras, Brkini, Vipavska dolina, ....
Čas raziskave: 1997-2017.

PODATKOVNI ATRIBUTI:
Osebni podatek: ime; priimek[2]; datum rojstva-krsta, poroke, smrti-pogreba; vzrok smrti [3]; poklic oz. dejavnost[4]; družbeni status[5]; dogodki, opombe, citati, ...; fotografije, ...
Bivališče: hišne številke, domača hišna imena[6].

VIRI:[7]
Primarni: cerkvene matične knjige (krsti, poroke, smrti), cerkvene družinske knjige (Status Animarum) in civilne domovinske pole, zemljiški urbarji, urbarji cerkvenih bratovščin, ....
Sekundarni: krajevne in družinske kronike, pokopališča in nagrobniki, popisi,  seznami, podatkovne zbirke, spletne digitalne knjižnice (Dlib, Sistory, Ancestry, ....); ..., idr..

Glavno območje rodoslovne zbirke Kraševci
ŽUPNIJE IN PODRUŽNICE (vasi):

AJDOVŠČINA* (Šturje, Planina /Dolenje/, Lokavec, Ustje, Otlica), AVBER* (Avber, Gradnje, Raša, Ponikve), BAZOVICA* (Bazovica, Gropada, Padriče), BREZOVICA (Brezovica, Bač, Povžane, Materija, Rožice, Tublje, Hrpelje, Slope, Artviže, Ostrovica, Padež, Kozjane, Gradišica, Odolina), BUDANJE* (Budanje, Dolga Poljana), ČRNI VRH NAD IDRIJO* (Črni vrh, Zadlog, Idrski log, Predgriže, Lome, Javornik, Kanji dol, Strmica, Mrzli log, Bela), ČRNIČE* (Črniče, Dobravlje, Gojače, Kamnje, Malovše, Potoče, Ravne, Selo, Skrilje, Stomaž, Vrtovin), DIVAČA (Divača, Dolnje Ležeče), DOLINA* (Dolina, Boljunec, Boršt-Jezero, Brce, Brgod, Črni kal, Jelovice, Kastelec, Kroglje, Log, Mačkovlje, Prebeneg, Ricmanje, Socerb, Vodice, Zabrežec), GOČE* (Goče, Lože, Manče), DUTOVLJE* (Dutovlje, Kreplje, Godnje, Skopo, Kopriva, Brje, Krajna vas), ERZELJ* (Erzelj, Branica, Lenivec, Tabor, Mesesneli, Miški, Vovki, Hribi), GABROVICA* (Gabrovica, Coljava), GORJANSKO* (Gorjansko, Nadrožica, Škofi-Kregolišče, Brje, Klanec), GROČANA* (Gročana, Draga, Vrhpolje, Miheli, Nasirec, Lipica), HRAŠČE* (Mali Otok, Zagon, Studenec), HRENOVICE* (Hrenovice, Velika Brda, Goriče, Hruševje, Rakulik, Sajevče, Čermelice, Slavinje, Orehek), KLANEC(Klanec, Beka, Ocizla, Trpce-Petrinje, Prešnica, Podgorje, Černotiče), KNEŽAK(Knežak, Bač, Koritnice, Jurišče, Šembije), KOMEN* (Komen, Volčji Grad, Tomačevica, Sveto, Ivanji Grad, Zagrajec, Mali dol, Preserje), KOŠANA (Dolnja Košana, Buje, Gornja Košana, Kal, Mala Pristava, Nadanje selo, Narin, Neverke, Nova Sušica, Ostrožno brdo, Stara Sušica, Suhorje, Velika Pristava, Volče, Čepno), KREPLJE* (Kreplje, Godnje), LANDOL* (Predjama, Landol, Šmihel pod Nanosom, Stranje), LOKEV (Lokev, Prelože pri Lokvi), OPČINE* (Opčine, Trebče, Bani, Rojan, Ferlugi, Piščanci, Barkovlje, Grljan, Sv. Križ, Briščiki, Kontovel)OTLICA* (Otlica, Predmeja, Kovk)PLISKOVICA* (Pliskovica, Kosovelje, Veliki dol, Tublje pri Komnu), POVIR (Povir, Gorenje, Brestovica, Merče, Žirje, Plešivica), POSTOJNA* (Postojna, Stara vas, Veliki otok, Zalog), RAZDRTO* (Razdrto), REPENTABOR* (Veliki Prepen, Vrhovlje, Voglje, Col-Fernetiči). RODIK (Rodik, Dane, Kačiče, Pared, Podgrad), SENOŽEČE (Senožeće, Dolenja vas, Gabrče, Laže, Potoče, Senadole), SEŽANA (Sežana, Šmarje, Dane, Orlek), SLAVINA* (Slavina, Koče, Žeje, Selce, Nemška vas, Prestranek, Matenja vas, Rakitnik, Grobišče), PIVKA* (Pivka, Petelinje, Gradec, Hrastje, Radohova vas, Klenik, Palčje, Trnje), PODNANOS* (Podnanos, Orehovica, Porečje, Podbreg, Podgrič, Podraga, Lozice /Podbrje, Loka, Otošče, Stajice, Mislejska vas, Lipovška vas, Hrib, Žerjavska vas, Kolona, Renkovska vas, Gorenji Žvanuti, Dolenji Žvanuti/), PREGARJE* (Pregarje, Gaberk, Rjavče, Brezovo brdo, Tatre, Prelože, Huje, Zajelše), PREM* (Prem, Smrje, Dolnja Bitnja, Gornja Bitnja, Čelje, Janeževo brdo, Selce, Turn, Kilovče), SLAP* (Slap pri Vipavi), SLIVJE (Slivje, Loče, Markovščina, Hotična, Skadanščina, Kovčiče, Orehek, Mrše, Ritomeče), ŠTJAK* (Štjak, Selo, Gornja Branica /Koboli, Večkoti, Čehovini, Dolanci, Kodreti, Trebižani/, Krtinovca, Ravnje, Dolenje, Nova vas, Gradišče, Poljane, Štomaž, Razguri, Sela, Raša /Gorupi, Mahniči, Mahorčiči/, Pristava, Bogo, Hribi), TOMAJ* (Tomaj, Križ, Utovlje, Kazlje, Grahovo brdo, Filipčje brdo, Šepulje, Dobravlje), TRNOVO* (Bistrica, Harije, Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jablanica, Gornji Zemon, Dolnji Zemon, Mala Bukovica, Velika Bukovica, Koseze, Dobropolje, Zarečje, Brce, Topolc, Šembije, Podstenje, Mereče, Tominje), UBELJSKO* (Veliko Ubeljsko, Malo Ubeljsko, Brezje pod Nanosom, Mala Brda), ŠMARJE-GABRJE* (Šmarje, Lačenberg, Zavino, Branica /Hmeljaki/, Dolnji Lisjaki, Čipnje, Stegovci, Hrastje, Jakulini, Potok, Vrtovče /Gornji Lisjaki/, Gorjani, Vidmarji, Tevče), ŠTANJEL* (Štanjel, Kobdilj, Hruševica, Kobjeglava, Tupelče), ŠTORJE (Štorje, Podbreže, Senadolice, Majcni), ŠTURJE* (Šturje, Žapuže, Kovk), VATOVLJE (Vatovlje, Barka, Misliče, Vareje), VIPAVA* (Vipava, Gradišče, Zemono, Log, Nanos), VRABČE* (Vrabče, Jakovce, Veliko Polje, Griže), VREME (Vremski Britof, Gornje Vreme, Gornje Ležeče. Famlje, Goriče, Škoflje, Zavrhek, Vatovlje, Misliče, Škocijan, Naklo, Matavun, Gradišče, Brežec, Betanja), VRHPOLJE* (Vrhpolje pri Vipavi, Duplje), ZAGORJE(Zagorje, Drskovče, Parje, Šilentabor, Kilovče, Ratečevo Brdo) ... poleg tega: NOVA OSELICA (Podjelovo brdo, Podlaniše, Podpleče, Nova Oselica, Hobovše, Sovodenj, Laniše, Koprivnik),  STARA OSELICA* (Stara Oselica, Hobovše, Fužine, Kladje, Podgora, Trebija) - * v pripravi

-----
[1] Osnovni seznam  (ime in priimek) oseb v zbirki rojenih med leti 1900 in 1990.
[2] Imena in priimki oseb v zbirki so pisana tako, kot so bila povzeta iz vira. Osebna imena prepisana iz matičnih knjig so tako tudi v zbirki sami zapisana v latinščini (kjer je bilo mogoče, je povzet zapis ob krstu). Isto velja tudi za priimke, ki so bili za razliko od osebnih imen v matičnih knjigah pisani v kranjskem jeziku, do okoli leta 1852 sicer praviloma v bohoričici, po tem pa v današnji obliki, s šumniki. Podatki o osebah povzeti iz drugih virov, so pisani tako, kot so bili zabeleženih v teh virih. Izjemoma je zapis v rodoslovni zbirki drugačen, če je šlo pri vpisu podatka v osnovnem viru za očitno napako.
[3] Podatki za 19. stoletje.
[4] Zapisi poklicev (oz. dejavnosti) kot agricola, rusticus, villicus, ..., ki v osnovi označujejo kmeta, so v zbirki praviloma izpuščeni.
[5] Gosposki status osebe (D'nus, D'na, ...), plemiški naziv (Nob., pl. ...), pridevek (Mr'o, Rd., dr. mag., ...)
[6] Od leta 1770 dalje.
[7] Podatki v rodoslovni zbirki so skoraj v celoti povzeti neposredno iz primarnih virov. Izjema so plemiški rodovniki, ki sicer predstavljajo manjši delež zbirke. Ti temeljijo pretežno na sekundarnih virih - rodbinskih kronikah, zbirkah, družinskih genealogijah (Preinfalk: Plemiške rodbine na Slovenskem; ...); prepisih iz matičnih knjig (Schivizhoffen: Der Adel in der Matriken, ...), ... in drugih.

KRAŠEVCI - Kostner, Karstner (Krashauze)


Kraševec, W. Lazius 1561
Beseda Kras (Karst) se prvič omenja v delu “Dvcatvs Carniolae et Histriae vna cvm Marcha Windorvm" Wolfganga Laziusa (1514-1565). Zemljevid je bil natisnjen leta 1545, objavljen pa 1561. Kras (Kars) je leta 1550 kot pokrajino na svojem zemljevidu označil tudi Sebastijan Münster (1488-1552). 

Še pred objavo Lazijevega zemljevida je Kraševce leta 1555 omenil Primož Trubar (1508-1586). V predgovoru v Matejev evangelij iz leta 1555 beremo: "Mi imamo pak tukaj tri riči vom povedati: Na pervu. Kedar ta Slovenski Jezik se povsod glih inu veni viži ne govori, drigači govore zdostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerij inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati."

Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 Kras in Kraševce umestil na ozemlje Notranje Kranjske (Innerkrain), kamor je vključil tudi Pivko (tj. Pivško). Ime Notranjci takrat še ni bilo prepoznavno. Nadomeščala so ga ožja imena, Kraševci in Pivčani, tudi Vipavci; jedro današnje Notranjske (Cerkniško in Bloke) pa je bilo takrat umeščeno na Srednjem Kranjskem, ne na Notranjem.

Takole je pisal Valvasor[6] ...

Notranjska je v četrti petini dežele Kranjske. Kot četrti del, ki obsega Kras, Pivko in vse, kar spada zraven, ima štiri vrste prebivalcev: namreč Vipavce, Kraševce, Čiče in prave Kranjce. Te štiri vrste prebivalcev se razlikujejo tako po jeziku kot po noši in skoraj v vsem svojem žitju in bitju.

Četrta petina notranje Kranjske - Kras in Pivka, Valvasor 1689.
Das Virte Fvfftl Das Ist Inner Crain oder Karst vnd Poyg
Valvasorjev opis Dežele Kranjske. Valvasor (1689) deli Kranjsko na pet pokrajin ali na petine (Funfftl), ki niso upravne enote, ampak le zemljepisni pojmi, saj je delitev zasnovana na etnoloških, gospodarskih, kmetijskih, geografskih, hidroloških idr. značilnostih pokrajin. Das Erste Funfftl Das Ist Ober Krain (Gorenja Kranjska). Obsegala je v glavnem današnjo Gorenjsko in Ljubljansko kotlino. Meje tečejo od Ljubljane po Gradaščici, za Bohinjem in čez Triglav na Korensko sedlo, po Karavankah, mimo Motnika in Trbovelj do Save in po njej do Ljubljane. Das Andere Funfftl Das Ist Unter Krain (Dolenja Kranjska). To je ozemlje med Krko in Savo z Žumberkom. Meja je Sava od Ljubljanice do Bregane, odtod do Kolpe ter od Metlike do izvira Krke in do izliva Ljubljanice. Na jugovzhodnem obrobju leži Kostanjevica (Landstrass), še vedno precej odmaknjena od meje. Verjetno se je slovensko ime Dolenjska začelo pojavljati z nemškim poimenovanjem tega ozemlja Unter Krain, kot ga navaja Valvasor, in sicer po kombinaciji Dolenj(ja) (Kranj)ska. Das Dritte Funfftl Ist Das Mitter Krain (Srednja Kranjska). Pokrivala je ozemlje od Laz ob Savi do izvira Krke, po njej do Soteske. Odtod je šla meja na Kolpo pri Metliki in po Kolpi navzgor skoraj do izvira ter proti severu zahodno od Cerkniškega jezera do Vrhnike in po Ljubljanici do Save. Das Vierte Funfftl Das Ist Inner Krain Oder Karst und Poyg (Notranja Kranjska ali Kras in Pivško). Meja je tekla od Vrhnike po Javornikih, čez Snežnik do Voloskega zahodno od Reke. Odtod po Čičariji do področja pred Trstom in na sever proti Vipavi in Idriji ter do Vrhnike. Das Letzte Funfftl Das Ist Histereich  (Istra). - Dolenjski list, 5. februarja 1998, stran 22. (dlib)

KRAŠEVCI in KRAS


Kraševci živijo na Krasu, pri gradu Na Školju, Devinu in Štivanu; imajo pa svoj poseben jezik in posebno nošo. Njihov jezik je precej trd; ponekod govore tako nerazumljivo, da jih človek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami.

Kraševci in Kraševke, Valvasor 1689
So močni, delavni, večinoma se preživljajo z vinogradi, kjer uspevajo najboljša vina, prosečan, muškat in podobna vina, ki jih vozijo v daljne dežele. Zemlja je pri njih sicer povsod kamnita in je včasih skoraj ni videti, pa vendar rodi najodličnejše vino. In dobro jim uspeva tudi živina, ki je redijo veliko in daje dobro hrano. Nimajo nobenega žita in jedo zelo suh kruh iz napol zmletega žita, podoben holandskemu. Na hrbtih nosijo po deželi cele vreče oljčnega olja in včasih najbrž tudi vina, najbolj v zimskem času. Kajti če tisti, ki to nosi, s to posodo pade, se ne bo kar tako razbila. Te vreče so narejene kot cel kozel ali odrt oven, in v takih kožah nosijo olje. Je pa to potrebno tudi zaradi neravnih poti na Krasu, ki je grozoten, nemil in slab za hojo, ker je skrajno kamnit. Ti dobri ljudje živijo prav revno in so nadvse dobre volje, če le imajo kos surove slanine (ki jim jo neutrudno delo naredi zelo dobro prebavljivo), čebulo in velik kos črnega kruha (iz grobo mlete pšenice ali s črnimi otrobi). Na mnogih krajih jim tudi hudo primanjkuje lesa, posebno poleti pa tudi sveže vode. Vendar jim to pomanjkanje ne jemlje telesnih moči, kljub temu so močni, živahni in zdravi.

V raznih krajih imajo mlake ali luže, ki se natečejo ob dežju; če taka deževnica poleti dolgo stoji, postane krvavo rdeča. Kadar dolgo ni dežja, stoji vedno kmet iz vasi, ki ji pripada luža, na straži ter varuje in brani, da ne bi morda prišli iz drugih vasi in vzeli vodo. Poleg vode manjka Kraševcem tudi lesa in polja. Pomanjkanje lesa in čiste vode pa nadomešča prebivalcem vino. Je najboljše kakovosti, rdeče in belo, vsake vrste; zato tudi gre v daljne dežele. To bo pač najtehtnejši vzrok, da stoji tukaj ne glede na ostalo nerodovitnost toliko prelepih in velikih vasi. V njih imajo večinoma zidane hiše; na njih so nekatere strehe pokrite s ploščatimi kamni. V malo hišah najdemo peči, ampak samo ognjišča.

Burja na Krasu, Valvasor 1689

Če pa vleče veter še malo močneje, potem - čeprav naši ljudje, namreč Kraševci še prav lahko gredo naprej (Česa vsega ne naredi navada?) - se ne bo dalo pregovoriti nobenega tujca več, tudi če bi ga hotel pregovarjati cel svet retorikov, da naj gre kar naprej: obrnil se bo, šel nazaj, se zahvalil za glasbo, noče več poslušati teh Eolovih pozavn in fagotov, ker ima vtis, da bi mu lahko odpihnile dušo iz telesa.

V nekaterih krajih so ti ljudje zelo urni in spretni s pračo, tako da kamen, ki ga zaženejo z zanko, le redko zgreši. Kadar so na potovanju, nosijo namesto orožja v rokah velike dolge čekane.

KRAŠKA NOŠA


Kraška moda
Kar zadeva njihovo nošo, hodijo v širokih ohlapnih hlačah iz debelega grobega sukna, ki spodaj niso zvezane. Zraven nosijo kratke telovnike, na glavi pa velike iz klobučevine narejene kape ali, bolje rečeno, majhne avbe, ženske pa bele peče ali rute, toda ne tako nabrane ali zložene kot sicer drugod. Moški so prav grobi, divjega in zoprnega videza, tudi prav temno porjaveli od sonca; medtem ko so ženske v nekaterih krajih lepo bele in prav čedne; vendar pa jih noša kar precej kazi in zatemnjuje blesk njihove naravne lepote. Vendar pa v nekaterih krajih obstaja še druga ženska noša, zlasti na Bregu (Brech, sicer imenovanem Brščica, Bersziza), ki spada pod gospostvo Socerb (S. Serv) in je precej čednejša od ostale kraške. Tamkaj si namreč mlade kmetice tako spretno ovijejo glavo z dolgo platneno platneno ruto, da naredijo iz nje štiri konce, čeprav ima ruta le dva, v tem ko jo dvakrat dvojno preganejo ter jim tako na vsaki strani visi po en konec, vendar je na levi strani precej daljši kot na desni. Spredaj nad čelom visi le malo, zadaj, proti hrbtu, pa je četrti konec precej širok in dolg. Potem nosijo čez život dolgo črno suknjo brez rokavov, spredaj pa na vsaki strani prsi visi dolg čop ali cof. Ta suknja se spredaj ne zapenja, temveč ostane čisto odpeta in se le s tankim modrim in rdečim pasom opasa k telesu. Pod to suknjo imajo drugo, še daljšo suknjo, iz belega blaga; in iz tega so tudi rokavi. Ta suknja gre spodaj in tudi zgoraj okoli vratu, potem spredaj do pasu, do koder je spredaj izrezana, nato pa od pasu navzdol« kjer pa nima nobene odprtine, vendar pa sega dol trak iz preganjene ali našite kožuhovine; tak kožuhovinast našiv je tudi spredaj na rokavih. Pod to suknjo nosijo dolgo srajco ali haljo, ki je še daljša kot suknja. Taka srajca moli ven spodaj in spredaj pri rokavih, enako pa tudi okoli vratu, tako daleč, da se je dovolj vidi. K temu obuvajo rdeče nogavice in črne čevlje, ki so spredaj čisto okrogli in imajo belo zaplato, kot se vidi na priloženi sliki. Moški pa nosijo tako obleko kot sicer Kraševci in Čiči.

KRAŠEVCI in KRAŠEVKE


Sicer pa precejšnje začudenje zbuja tole: čim bolj grobi in črni so moški v kakšnem kraju, tem bolj bele in lepe ženske najdemo tam, kakor da bi hotela narava primerjati oba spola s svetlobo in senco in tudi postaviti v tako družbo. Zlasti pri Črnem Kalu (Tschernecall) in v njegovi soseščini naletimo na oba spola tako neenake barve, da nosijo moški na obrazu tem več grdote in zoprnosti, čim več miline in prijetnosti imajo ženske. Pa vendar ženske prav enako kot moški vedno delajo na soncu. Moški na glavi ne trpijo las, temveč si jih odrežejo; prav tako tudi ne nosijo dolgih brad. O njihovih opravilih tukaj molčim, ker je bilo v sumarični topografiji o njih že dovolj povedano.

ŽENITVOVANJSKI OBIČAJI


Čeravno pa Kraševci — kot je bilo prejle povedano — nimajo povsod enake ženske noše, tako se tudi v drugih običajih povsod ne skladajo. Ob morju pri Devinu, Štivanu in tam okoli veljajo drugi običaji kot pri Črnem Kalu (Tschernecal); drugi tudi pri Novem Gradu (Castel novo); pri Pivčanih ob Pivki pa spet drugi. Zategadelj naj tu le na kratko omenim to in ono, najprej o ženitovanjih. V večini krajev, zlasti v predelih ob Pivki, z ženitovanji poteka takole: dan pred kopulacijo ali poroko pošlje ženin k nevesti po balo (balla), to je po nevestine mobilije ali premično imetje. Temu odposlancu nevesta ali njeni ljudje dajo faconetelj. Ko pride potem naslednjega dne ženin s starešino (ali mojstrom za gostijo) in drugimi ljudmi iskat nevesto, to poteka skoraj prav tako kot na Gorenjskem in Dolenjskem. Le v tem se tukaj malce spremeni, da sprva sicer pošljejo iz hiše grdo, pozneje pa lepšo. V tretje pa sunejo ali spodijo in tako rekoč poženejo pravo nevesto ven. Starešina ji vrže okoli vratu brisačo in jo tako potegne k sebi. Ko gre nevesta na pot domov, namreč v ženinovo bivališče, vrže majhen kolač (kolazh, to je pecivo okrogle oblike kot venec) čez glavo naprej; to pecivo potem poberejo dečki. Ko pride v ženinovo sobo in se tamkaj usede, ji ženinova mati da fantka na kolena ali v naročje (tako kot se je prej zgodilo tudi pri ženitovanjskih običajih Vipavcev), ki se mu dobrika in ga ljubkuje. Ko hočeta iti v poročno posteljo in skupaj leči spat, on izvleče svojo sabljo ali palaš in ji prereže venec na glavi. Nato se uležeta. Omembe vredno in nenavadno pri tem je, da se mora ženin uleči k nevesti v svojih debelih in velikih hlamudračah. Ali pa jih ponoči sleče, oziroma kako dolgo jih obdrži na sebi, tega ne vem prav točno; kdor je tako radoveden, da si želi natančnejše poročilo o tem, temu bi po mojem mnenju nevesta lahko povedala kaj zanesljivejšega. Kajti ona bo to najbolje in najbolj gotovo vedela. Možno je, da hoče svojo poročno noč najprej začeti z molitvijo in bi rada, da je medtem ne bi motil s svojo prijaznostjo. Samo o tem, ali se morda obrača na slavnega in učenega Hosiusa kot patrona, in sicer prav do svetlega jutra, pa prav močno dvomim. Najbolj verjetno pa se mi zdi, da on obdrži hlače na sebi zaradi sramežljivosti.

poročno gostijo in pojedinami pri tem pa poteka na naslednji način. Prvi dan jedo zjutraj pri nevesti, zvečer pa pri ženinu, in sicer nič prav posebnega, samo kašo. Drugi dan obedujejo pri ženinu. Tretji dan pogosti ženinov oče njegove ljudi, nevestin oče pa njene ljudi. V nedeljo zatem prideta nevesta in ženin k nevestinemu očetu, naslednjo nedeljo pa k ženinovemu očetu. S tem je ženitovanje pri koncu. Drugi dan po poroki gresta novoporočenca v cerkev in dasta brati eno ali dve maši za svoje pokojne starše ali stare starše in sorodnike.

V nekaterih krajih ob Pivki, predvsem okoli Knežaka in Trnovega, imajo poleg prejšnjega pri ženitovanjskih običajih še nekaj posebnosti. Povsod si sicer denar lasti prvenstvo, skoraj na vseh področjih, le v ljubezenskih in poročnih zadevah imajo včasih navado dajati lepoti prednost pred bogastvom. Kajti niso vsi enakega mnenja kot tisti philosophus, ki je tistim, ki so se čudili, da seje poročil z nelepo, grdo žensko, v odgovor dejal, da mora spiti le požirek vina in že v njegovih očeh dobi lepo podobo; mnogi od njih pa hočejo zadovoljiti tudi oči. In marsikatera, ki nosi lepe rože na licih, ima to srečo, da ji lepota služi za doto ali za mrežo, s katero ujame bogatega ženina. Tako tudi nekateri kmetje precej bolj gledajo na lepo, mlado dekle in dobro gospodinjo kot pa na bogato kmetico, ki je revna po lepoti. Nekateri, ki jim je pomembna čast, se za poroko ne ogledujejo toliko po taki, ki je premožnih staršev, če so jo le spočeli ugledni, ali pa jo je mogoče spoštovati in ljubiti zaradi njene spodobnosti in hvalevrednega vedenja. Ampak v teh krajih ne gledajo niti na lepoto niti na rod niti na krepostnost, temveč le na premoženje in sredstva neveste. Lepa postava brez denarja tu velja toliko kot namalana krona in kot telo brez duše. Tista, ki nima denarja, tod v teh krajih obsedi in težko dobi moža. Ne marajo ljubice brez ljube dote. Če pa je dobila dobro doto in lahko ženinu prinese več kot kos mesa, namreč dobre denarce, potem je lahko škilasta ali krivogleda, lahko ima bistre ali krmežljave oči, ali pa celo eno samo, lahko hodi ravno ali pa šepa in šanta, lahko je tako rumena kot vosek in tako grda kot smrt — pa se v očeh mladih snubcev vendarle najlepše lesketa, če le ima doto. Denar ali premoženje je njen okras. Denar jo spremeni iz zamorke v angela, pri katerem upajo, da bodo uživali nebeško življenje v zakonu. Za takšno, ki pride z nabreklo mošnjo, se vsi pulijo in bo imela deset namesto enega snubca, čeravno že lahko vzame le enega.

Kadar pa zares pride do obljube ali zaroke, se opravi z naslednjimi ceremonijami: ženin po tleh razgrne obleko, ali pa morda odejo, in se uleže nanjo; nevesta pa potem zraven njega. Nato ju okoli stoječi prijatelji pokrijejo a zunanjimi deli obleke. Ko sta tako nekaj časa skupaj ležala na tleh, vstaneta. Ženin pa, ki obstane na obleki, prime nevesto za levico s svojo desno roko in jo trikrat zasuče naokrog. Nato ji trikrat nazdravi, enako pa tudi ona njemu prav tolikokrat. Zatem si oba podata desnici, ki jima ju polijejo z vinom. Na koncu vržejo nevesti nekaj denarja v naročje. S tem je zaroka v skladu z njihovim običajem primerno končana. Razen njenega leganja na tla se sicer ravnajo po splošnih ženitovanjskih navadah.

Ko je minila poroka in ohcet, spremijo novoporočenca v njuno stanovanje skozi tista vrata, skozi katera puščajo živino, ki gre iz hleva; pri tem ženinova mati ali kaka druga bližnja sorodnica pri vratih čaka z vrčem vina in trikrat nazdravi nevesti, ki ji odvrne z enako trikratno napitnico in vrže groš ali podoben kovanec v vino. Zatem omenjena mati vrže obema poročencema ruto (ali brisačo) okoli vratu, jima želi srečo in zdravje ter ju potegne v kuhinjo. Tu potrosi nevesta (ali mlada žena) pri piskrih ali loncih nekaj denarja; potem se usede in obrne hrbet proti iste jam ter vzame v naročje majhnega fantka, počasi tudi drobi pogačo ali gibanico ter podaja koščke nazaj čez rame tistim, ki stojijo za njo; in ti prav poželjivo segajo po njih, ker mislijo, da jim bo nato lan na polju prav lepo uspeval. Ženin in nevesta pri mizi ne jesta z žlico, ker se bojita, da bi pričakovani otrok dobil velike viseče ustnice in velika usta vse do ušes. Ko postavijo na mizo jed iz dobro zabeljenega prosa, začnejo svatje z velikim vriščem vpiti: Nevesta v posteljo! Nevesta v posteljo! Kakor hitro ona to zasliši, vstane, trikrat upogne meč, ki ji ga čez mizo poda ženin, in gre nato v spalnico. Tam ona ženinu, on pa njej sezuje čevlje; medtem ga ona z roko narahlo treplja po rami. Nato se nevesta skloni in ženin ji z mečem (ali sabljo) odreže venec. Naslednje jutro nevesta brž pogoltne nekaj hrane in se medtem nagiba nad posodo, iz katere običajno žro svinje (nad svinjsko korito), povsem prepričana, da se ji zaradi tega sredstva nobena hrana ne bo zagnusila, če bi ali bo zanosila. Za jutrnjino ji ženin ali njegov brat podari vola ali kravo ali ovco. To žival ona prime za roge in jo preda nekomu od svojih sorodnikov, ki jo pelje trikrat v krogu in tako to glavo živine namesto nje vzame v posest. Po vsem tem odpeljejo nevesto k javnemu vodnjaku v vasi, kjer navzočim napije s požirkom vode in vrže v posodo ali vrč nekaj kovancev. Vse te ceremonije pa imajo svoj določeni pomen, Naklonjeni bralec pa bo, upam, potrpežljivo zdržal brez teh skrivnosti ter nam ne bo zameril, če opustimo njihovo razlago, ki se zdi nepotrebna. Toliko o ženitovanjskih običajih na Krasu in ob Pivki!

---
[6] Janez Vajkart Valvasor: SLAVA VOJVODINE KRANJSKE, 1689.V. knjiga. O starih in najstarejših prebivalcih, II. del VIII. poglavje. O jeziku, obleki in običajih tistih, ki živijo na Krasu. Prevod dela: Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Doris Debenjak, Ervin Fritz, Andrej Perhaj in Božidar Debenjak]. - 2010).

torek, 05. december 2017

Božično-novoletne voščilnice

IZ OBDOBJA DRUGE POLOVICE  XX.  STOLETJA


V skoraj štiri desetletja dolgem obdobju nepretrganega zbiranja in urejanja božično-novoletnih voščilnic - najstarejša je iz leta 1961, najmlajša pa iz leta 1999 - v katerem jih je po svoji lastni oceni in s pomočjo številnih posameznikov in podjetij uspel zbrati okoli 20.000, je moj tast Franc Kikelj (1928-2001) podrobno, kot še nihče pred njim, raziskal zelo bogato sporočilno simboliko njihovih ilustracij. Kot laik je odkril več kot 100 različnih simbolov, ki se bolj ali manj pogosto pojavljajo kot motivi na voščilnicah in prav vsakega izmed njih je s pomočjo razpoložljive strokovne literature tudi opisal. Gotovo je teh simbolov še več in prav zanimivo bi bilo, če bi se te naloge sistematično lotil tudi kdo izmed mlajših, šolanih, etnologov. Zbirka je ohranjena v celoti in še vedno čaka na posvojitelja, morda katerega izmed slovenskih etnološko - zgodovinskih arhivov.

Del bogate zbirke voščilnic Franca Kiklja

Zbirko voščilnic, ki jo je sicer posvetil svoji mnogo prezgodaj umrli hčeri Tatjani (1959-1990), ali kot je zapisal sam: "Začetnica zbiranja je bila Tatjana Kikelj, zato se ta zbirka imenuje po njej in se bo še naprej, kdorkoli bo dopolnjeval to zbirko - v trajen spomin na njo", je Franc Kikelj predstavil javnosti dvakrat. Prvo razstavo, za katero sem mu pomagal računalniško urediti sestavljeno besedilo in skupaj z družino pripraviti, dostaviti in postaviti 21 razstavnih panojev, velikosti formata A1, je imel v Ljubljani. V Knjižnici Prežihovega Voranca na Viču si jo je bilo mogoče ogledati med 7. in 12. decembrom 1998. Uvodni govor ob uradni otvoritvi razstave, ki je bila 8. decembra ob 17. uri, je imel priznani etnolog prof. dr. Janez Bogataj. Drugič je bila zbirka v enaki obliki in istem obsegu predstavljena med 6. in 21. februarjem 1999 v stavbi kulturnega doma na Škofljici. 

Utrip z razstave božično-novoletnih voščilnic, Delo, 9. decembra 1998. 

Besedilo s simbolnimi opisi - pravzaprav gre za spremni katalog k razstavi, sem v nadaljevanju uredil tako, da sem ga ohranil v oblikovno čimbolj, vsebinsko pa povsem, izvirni obliki. Tako, kot ga je Franc Kikelj 25. oktobra 1998 napisal sam.

Franc Kikelj
BIOGRAFIJA ZBIRATELJA: Franc Kikelj se je rodil 2. januarja 1928 v Ljubljani. Leta 1950 je zaključil štirirazredno Srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani, postal veterinarski tehnik, in se kot nižji veterinarski pomočnik (laborant) zaposlil v novo ustanovljeni Veterinarski bolnišnici (Veterinarski znanstveni zavod) v Ljubljani, kjer je ostal do jeseni 1951, ko je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Zaradi nameravanega študija je vložil prošnjo za odlog, se vpisal na Veterinarsko fakulteto Univerze v Sarajevu in tam opravil I. in II. semester, ter izpite iz biologije, kemije in fizike. Po vrnitvi v Ljubljano, se je jeseni 1952 vpisal v III. semester Prirodoslovno-matematične fakultete Univerze v Ljubljani - smer biologija, februarja 1953 pa se je prepisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani - smer psihologija. Študija ni zaključil. Priznali so mu 3 leta (VI. semestrov) filozofske fakultete in izpit iz latinščine. V letih 1953-1959 (vmes je bil pri vojakih) je bil, sprva kot veterinarski tehnik, nato pa kot veterinarsko-sanitarni preglednik, zaposlen v Klavnici Ljubljana (danes Mesarska ulica). Jeseni 1961 se je kot izredni študent vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani in 1963 diplomiral na prvi stopnji (kmetijski inženir) agronomskega oddelka Biotehniškne fakultete v Ljubljani -  smer živilsko tehnološka smer. Leta 1973 je vpisal tudi izredni študij na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani - smer sociologija - kadrovska organizacija ter leta 1976 diplomiral na drugi stopnji te fakultete. Vzporedno je leta 1974 opravil tudi tečaj iz ruščine. Leta 1988 je bil odlikovan z redom zasluge za narod s srebrno zvezdo. Nazadnje je bil zaposlen v podjetju Emona iz Ljubljane, kjer je svojo upokojitev dočakal na mestu direktorja kadrovskega sektorja. Umrl je 13. novembra 2001 v Ljubljani.

UVOD


Božično - novoletni praznični čas je v primerjavi z drugimi prazniki v letu najbolj napolnjen z občutki tesnobe (zlimi slutnjami), z nepredvidljivo prihodnostjo, z upanjem in s spodbudnimi željami, tako do drugih kot do nas samih. Vse to se odraža tudi na izbranih podobah voščilnic na katerih se preko simbolov izražajo predvsem dobre želje.

Simbolno vrednost lahko dobijo:

naravni predmeti ali pojavi (bor, sadež, ogenj, strela, ...) ali
abstrakcije (geometrijski lik, število, ideje, ...)

Med božično - novoletnimi simboli prevladujejo naravni pojavi in predmeti. V času skoraj štirih desetletij zbiranja voščilnic sem ugotovil, da so se nekateri simboli (prižgana sveča, božična smrečica, golob z oljčno vejico, ...) v vsej svoji oblikovni pestrosti pojavljali nepretrgoma ves čas.

Čeprav nekateri (C. Levi Strauss) preučevalci mitov in simbolov, zaradi poli-valentnosti (več pomenskosti) simbolov, zapiranje v okvire sistematičnih klasifikacij ne priporočajo, bom zaradi preglednosti božično - novoletne simbole vseeno poskusil urediti po vrstah človekovih želja (po več svetlobe v temačnih dneh pred božičem, po zdravju in dolgem življenju, po sožitju in miru med ljudmi, ... ipd.), ki jih običajno izrekamo v voščilih znancem, prijateljem in sorodnikom.

Pri urejanju in razlagah posameznih simbolov sem se oprl predvsem na knjigo Slovar simbolov, ki jo je v prevodu novinarja in prevajalca Staneta Ivanca izdala Mladinska knjiga in brez katere množice simbolov na voščilnicah ne bi bilo mogoče poiskati, razumeti in obrazložiti. 

Ocenjeno pogostnost pojavljanja posameznih simbolov na voščilnicah sem zapisal v oklepaju za poimenovanjem vsakega simbola: velika (5), srednja (3-4) in majhna (1-2).


1. Simboli izvirne in odsevne svetlobe


Sonce

SONCE, SONČNI ŽARKI (3) 


Sonce izžareva svojo svetlobo, medtem ko luna odseva sončevo. Sonce je torej aktivno, luna pa je pasivno načelo. Simbolna uporaba tega je zelo široka - glede na to, da je svetloba spoznanje, predstavlja sonce intuitivno, takojšnje spoznanje, luna pa spoznanje z odsevom, torej racionalno, špekulativno.


OGNJIŠČE ALI VESTA - HESTIA (3) 


Ognjišče je simbol skupnega življenja in povezanosti ognja in prostora - doma. Vesta je pri Rimljanih personifikacija svetega ognja, domačega ognjišča pa tudi mestnega ognja. 


BAKLA, PLAMENICA (2) 


Bakla je simbol očiščenja z ognjem in razsvetlitve. Na podeželju je bil zelo pogost običaj, da so si ljudje osvetljevali pot, ko so šli peš k polnočnici. 


KRES (1) 


Zimski kres ob božiču in novem letu naj bi pomagal oslabelemu soncu preživeti (Niko Kuret in Damjan J. Ovsec).


Ognjišče, Tleči panj

TLEČI PANJ, ČOK ALI BADNJAK (1)


V božičnem in novoletnem času nas obiskujejo tudi duše pokojnikov, ki se na Slovenskem in pri drugih slovanskih narodihih ponoči grejejo ob tlečem panju. Te šege in navade zelo podrobno opisuje  Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev.

OLJENKA (2)


Uporaba olja pri svečanih obredih je značilna v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu, oz. pri vseh narodih kjer ima oljka, ki daje hrano in razsvetljavo, čisto posebno mesto. Zaradi omenjene dvojne rabe je olje simbol direktne (neposredne) svetlobe in tudi blaginje.


SVEČA, VOŠČENKA (5) 


Simbolika sveče je povezana s simboliko plamena. Prižgana sveča je simbol vzpenjajočega se življenja in duša obletnic. Kolikor let, toliko sveč, toliko stopenj na poti k popolnosti. 

SVEČNIK (3)


Svečnik je simbol duhovne svetlobe, življenjskega semena in odrešenja. Verska simbolika svečnika temelji na kozmični svetlobi. Dano nam je toliko krakov, je rečeno o sedmeroramnem svečniku, kolikor je planetov s soncem. 

Sveča

SVETILKA (4)


Simbolika svetilke (tudi petrolejke, rudarske svetilke, svetilnika, ...) je povezana z izžarevanjem svetlobe. Svetilka je podpornik svetlobe. Približno tako, kot je telo človeka za njegovo dušo. 

BENGALSKI OGENJ, OGNJEMET (3) 


Ta vrsta izvirne svetlobe se dokaj pogosto pojavlja na voščilnicah pri nas, še posebej pa v deželah Daljnega vzhoda.


FAZAN (2) 


Fazan in njegova samica igrata pomembno vlogo v mitologijah Daljnega vzhoda. Ta ptica velja za odposlanko in žarek izvirne svetlobe. Vsepovsod imajo fazana za poosebljenje sončne svetlobe.

LUNA, MESEC (4) 


Luna, planet noči, metaforično kliče (evocira) lepoto pa tudi svetlobo v neizmerni temi. Toda ta svetloba je samo simbol spoznanja z odsevom, se pravi teoretičnega spoznanja. Ta simbolika se povezuje s simboliko sove, ki se prav tako pojavlja na voščilnicah.

ZVEZDA (4) 


Peterokraka zvezda je simbol mikrokozma, šesterokraka zvezda, emblem judoizma z dvema obrnjenima in prepletenima trikotnikoma, pa simbolizira objem duha in materije, aktivnega in pasivnega načela, zakon evolucije (razvoja) in involucije (spreminjanja). Sedmerokraka zvezda sodeluje v simboliki števila sedem, ki združuje kvadrat in trikotnik. Betlehemska  zvezda in podobni kozmični pojavi so se verjetno zgodili pred rojstvom skoraj vseh božjih sinov, tudi Bude.

Snežinka

SNEŽINKA (3) 


Notranja struktura snežinke je slična strukturi zvezde, v nekaterih primerih pa je še bolj bogata in primerljiva samo s kristali. Snežinka odseva dnevno (sončno) in nočno (lunino) svetlobo. Gesla snežinke v knjigi Slovar simbolov ni, čeprav se dokaj pogosto pojavlja na božično-novoletnih voščilnicah.

BELI, SONČNI KONJ (1)


Konj je eden temeljnih arhetipov, ki so se vtisnili v spomin človeštva. Njegova simbolika se razteza do obeh polov - zgornjega in spodnjega - kozmosa, tako da je resnično univerzalen. Konj v spodnjem svetu nastopa kot preobrazba ali prijatelj treh sestavnih delov - ognja, zemlje, vode - in svojega svetila lune. Nasproti pa je v zgornjem uranskem svetu beli konj sončen in vprežen v zvezdni voz. Postane podoba popolne lepote, uresničene z vladavino duha (gospodarja voza) nad čuti.

LABOD (2)


V antični Grčiji, Mali Aziji in Sibiriji, kot med slovanskimi in germanskimi ljudstvi, obstaja velika skupina mitov, izročil in pesnitev, ki opevajo in častijo labode, brezmadežno žival, katere belina, moč in krhkost sestavljajo živo epifanijo (prihod) svetlobe.

2. Znanilci novega obdobja  oz. cikla in življenja


ZARJA, ZORA (4) 


V vseh civilizacijah je zarja ali zora (avrora) z rožnatimi prsti vesel simbol prebujanja in znova najdene svetlobe. Pride vsak dan, zato je simbol vseh možnosti, znamenje vseh obljub, vedno in za vsakogar je upanje. Vzhajajoče sonce ni samo emblem Japonske, marveč tudi njeno ime: Nikon.  

Petelin

POJOČI PETELIN (3) 


Kot simbol rojevajoče se svetlobe je petelin poseben atribut Apolona, junaka rojevajočega se dneva. Petelin je, tako kot orel in jagnje, tudi Kristusov emblem, pri čemer prav posebej poudarja svojo sončno simboliko: svetlobo in vstajenje.

NOVOROJENČEK ALI OTROK Z MATERJO (4)

Največkrat se simbol otrok materjo na voščilnicah pojavlja brez očeta. Razlage, zakaj je tako, nisem našel v razpoložljivi literaturi. 

DARILA SVETIH TREH KRALJEV (4)

Izročitev daril zaznamuje tudi začetek vsakega novega ciklusa: novo leto, rojstni dan, praznovanje goda itd. (glej geslo "darilo" v knjigi Slovar simbolov.) Sveti trije kralji, ki so božjemu sinu v Betlehemu prinesli darila (zlato, kadilo in miro), lahko po analogiji izročanja daril razumemo kot začetek novega cikla v človeški zgodovini. V tem primeru prihoda boga, razglašenja oz. epifanije.

Marija z Jezusom (mati z otrokom)

ŠTORKLJA (2) 


Ponekod po svetu so prepričani, da štorklja prinaša otroke. Štorklji tudi pripisujejo, da že s pogledom povzroči spočetje. Nekaj podobnega pravijo na Kitajskem za čapljo. Štorklja, čaplja in ibis so ptiči, ki uničujejo kače, zato so te ptice predvsem ptice dobrega znamenja.


ZVON (3)

Glasba zvonov je vladarska in božja glasba, hkrati tudi merilo za univerzalno skladnost. Glas zvonov (ali zvončkov) odganja slabe vplive ali vsaj opozarja na to, da so blizu.

BOBEN (1) 


Bobnanje je povezano z oddajanjem prvobitnega zvoka oziroma sporočila in, še splošneje, z ritmom vesolja. Na starem Kitajskem je boben povezan z  navideznim gibanjem sonca, predvsem z zimskim solsticijem, ki je začetek gibanja navzgor, začetek rasti - yang. 

PIŠČAL (2) 


Piščal je prvi uporabljal grški bog Pan, ki pooseblja pastirsko življenje. Zvok piščali je nebeška glasba, glas angelov.


FANFARA (2)

Fanfare se ob začetku praznovanja večkrat pojavljajo v rokah ljudi in tudi angelov.

VRATA (3)

Ključ
Janus je bil, dokler ni postal bog vrat in prehodov, dobrohoten rimski stvarnik, ki označuje razvoj iz preteklosti v prihodnost. Janus vodi začetke: posvečen mu je prvi mesec v letu (januar - v povezavi z latinsko besedo za vrata - janua ; torej vrata v leto) in prvi dan v mesecu. V simbolnem pomenu nas vrata najpogosteje vabijo k prehodu iz posvetnega v sveto. Tako vlogo imajo portali katedral, hindujske torane, japonski toriji, itd.

KLJUČ (2) 


Janus je čuvaj vrat, ki jih odpira in zapira. Njegova atributa sta vratarska palica in ključ. Moč ključa je kasneje v papeški heraldiki prikazana z dvema ključema, zlatim in srebrnim, ki sta bila prej emblem rimskega boga Janusa. 

Šintoistični tempelj (Tori)

TORI (1) 


Toriji so nekakšni portali brez vrat, ki vedno označujejo vhod v (šintoistični) tempelj ali svetišče. Simbolika japonskega torija se povezuje s simboliko vrat. Odpira prehod v svetlobo - sonca duha.

TORANA (1) 


Hindujska torana je povezana s pošastjo "Kalo". V tem primeru so vrata gobec pošasti, ki predstavlja prehod iz življenja v smrt, a tudi iz smrti v osvoboditev; to je dvojni ciklični tok ekspanzije in reintegracije . Podobno vlogo kot kala v khmerskih legendah ima morska pošast "Makara".


PEŠČENA URA (3)

Ozko grlo te ure so tesna vrata, skozi katera potekajo izmenjave iz polnega v prazno. Ko pesek odteče, je to konec enega ciklusa. Drugi ciklus se začne, ko peščeno uro obrnemo. Zato ta ura simbolizira večno padanje časa in hkrati vračanje na začetek.

Peščena ura

SONČNA URA, GNOMON (3) 


Sončno uro ali gnomon so v antiki najprej uporabljali za merjenje spreminjajoče se višine in širine predmetov, s spremljanjem gibanja sonca pa merjenje najmanj poldnevnega cikla. Od tod sončne številčnice.

SODOBNE URE (4) 


Vse ure (od mehaničnih do elektronskih) na voščilnicah kažejo polnoč ali čas tik pred polnočjo. Polnoč in poldne sta tako kot oba solsticija v letnem ciklu, kajti vzpenjajoči se del dneva gre od polnoči do poldneva, spuščajoči se pa od poldneva do polnoči. Zato na Kitajskem verjamejo, da je najugodnejši trenutek za spočetje ob zimskem solsticiju in opolnoči. Tudi Jezus se je rodil ob zimskem solsticiju in opolnoči. 

3. Simboli zdravja, dolgega življenja in nesmrtnosti


A. Zimzeleno drevje


BOR (5) 


Na Daljnem vzhodu je bor na splošno simbol nesmrtnosti, in sicer zaradi trajnih iglic in nepokvarljive smole. Bor je na Kitajskem povezan z drugimi simboli dolgoživosti, sestavlja triade z gobo in žerjavom ali pa bambusom in slivo. Na Japonskem med novoletnimi prazniki postavijo pred hišna vrata dva bora, ki sta enako velika. Borov storž pomeni eskalacijo (porast) življenjske moči in glorifikacijo (poveličevanje) plodnosti. Pri nas se borove vejice največkrat pojavljajo v adventnem vencu. 


MACESEN (2) 


Macesen je podobno kot bor simbol dolgega življenja in nesmrtnosti.

CEDRA (1)


Zaradi visokega debla najbolj znane libanonske cedre je ta postala emblem veličine, plemenitosti, moči, trajnosti in, ker je iz družine iglavcev, tudi nesmrtnosti.

TAMARISKA  IN TUJA ALI KLEK (1) 


Ti dve vrsti dreves sta na Kitajskem simbol nesmrtnosti, kjer smolo in semena jedo za dolgo življenje in moč.

SMREKA IN JELKA ALI BOŽIČNO DREVO (5) 


Okrašeno ali neokrašeno smrečico na severni polobli Evrope in Amerike, v obdobju od Božiča do praznika svetih treh kraljev, imenujemo božično drevo. Okrašena božična drevesca so se začela pojavljati v začetku 17. stoletja v Alzaciji. Kasneje se je ta običaj razširil po vsej Nemčiji, pri nas šele sredi 19. stoletja v meščanskih družinah. (Niko Kuret in Damjan J. Ovsec.)

 B. Zimzeleno rastlinje


Božje drevesce

BOŽJE DREVESCE (3) 


Ta rastlina je že v antiki simbolizirala dobro voljo in veselje. Odganjala naj bi demone. (Damjan J. Ovsec: Velika knjiga o praznikih)


BRŠLJAN (1)


Bršljan je del običajnega Dionizovega (grški bog rastlin, vinske trte itd.) okrasja. Zelen je v vseh letnih časih in simbolizira silo rasti poželenja. Bršljan je bil posvečen tudi Atisu, bogu zemlje in žetve in je predstavljal večen ciklus smrti in vstajenja, mit večnega vračanja oz. ponavljanja.

LOVOR (2)


Kot vse zimzelene rastline je tudi lovor povezan s simboliko nesmrtnosti. Te simbolike še posebej niso prezrli Rimljani, ki so iz lovora naredili emblem slave, tako vojaške kot duhovne. Na Kitajskem pa pravijo, da sta na luni en lovor in en nesmrtnik. Ob vznožju lovorja (zdravilne rastline) je zajec z lune, ki melje zdravilna zelišča, iz katerih se dela napoj nesmrtnosti.

PUŠPAN (2)


Pušpan je navidezno protisloven, ker je bil (in je še vedno) v antiki simbol pogreba in tudi nesmrtnosti, saj je vedno zelen. Kelti so pušpan divinizirali (častili po božje) in je za njih postal simbol večnosti.

C. Zeli, zelišča in druge rastline ter plodovi


Omela

OMELA (3)


Hrastova omela je zelo redka in gotovo je to razlaga za njeno rabo med keltskimi druidi. Omeli so pripisali lastnost, da vse pozdravi. "Zlata vejica" je veja omele, katere bledo zeleno listje pozlati v začetku novega leta. Tudi obiranje omele se ujema z rojstvom novega leta. Zanimivo pri tem je, kako je hrast povezan z omelo in tudi z gomoljko (tartufom), ki raste na koreninah hrasta. Zato so Kelti hrast častili kot sveto drevo.

Ginseng

GINSENG (1)


Ginseng je božja rastlina pa tudi korenina življenja in simbol nesmrtnosti.

SONČNICA (2)


Predvsem na Kitajskem je sončnično seme hrana nesmrtnosti.
Jabolko


JABOLKO (4)


Jabolko se simbolično uporablja v več pomenih, na videz različnih, vendar bolj ali manj povezanih (jabolko Adama in Eve, zlata jabolka iz vrta hesperid itd.). V skandinavski mitologiji ima jabolko vlogo sadeža, ki pomlajuje in obnavlja. Bogovi jedo jabolka zato, da bodo do konca sedanjega kozmičnega ciklusa ostali mladi. Jabolko in drugi sadeži (orehi, suhe slive …) se pri nas danes na božičnem drevesu pojavljajo v obliki steklenih ali plastičnih obeskov.

Žerjav

D. Ptice, ki so povezane z dolgim življenjem in nesmrtnostjo


PAV (2)


V krščanskem izročilu je pav simbol sončnega kolesa in zato pooseblja nesmrtnost.

ŽERJAV (2)


Na starem Kitajskem je ples žerjavov ponazarjal možnost letenja na “Otoke nesmrtnih”. Ples se oponaša na hoduljah. Če je pri njih žerjav simbol dolgoživosti in ga pri tem povezujejo z želvo, je tudi in predvsem taoistični simbol nesmrtnosti. Japonci menijo, da žerjavi (curu) živijo tisoč let. Starejše ljudi pogosto obdarujejo s slikami na katerih so žerjavi, želve in bori, trije simboli dolgega življenja.

4. Želje oz. simboli po snidenju 


Časovno gre za snidenja predvsem v času od Božiča do praznika svetih treh kraljev.

Jadrnica

A. Obiski peš


OSEBNI OBISK NA DOMU (2)

OBISK S KOLEDNIKI (2)

OBISK S POTUJOČIMI GODCI (2)


B. Obiski s prevoznimi sredstvi


S KONJEM (2)

Z BALONOM (2)

S KOČIJO (3)

Z LETALOM (2)
Avto

Z VPREŽNIMI SANMI (3)
Z JADRNICO ALI LADJO (4)

Z AVTOM (2)

Z RAKETO (1)

Z VLAKOM (3)
Vlak

C. Stiki na daljavo


TELEFON (3)

PISMO (3)

TELEGRAM (2)

POŠTNA ZNAMKA (3)


Vsi našteti simboli snidenja, razen kolednikov, kočije in jadrnice ali ladje, so novejšega datuma. Koledniki na Slovenskem in tudi drugod so podrobno opisani v knjigi Nika Kureta "Praznično leto Slovencev”. Od novejših (sodobnih) simbolov sta v Slovarju simbolov obrazložena samo dva: avtomobil in vlak.

5. Simboli ljubezni, prijateljstva, obdaritve in pomoči


VRTNICA, ROŽA (3)


Vrtnica je na zahodu postala simbol ljubezni; še več, darovane, čiste ljubezni. Vrtnica kot cvet ljubezni je zamenjala egipčanski lotos in grško narciso.

LILIJA (2) 


Lilija je cvet ljubezni, zelo močne ljubezni, ki je zaradi svoje dvoreznosti lahko tudi nestvarna, potlačena ali sublimirana. Kadar je ljubezen sublimirana, je lilija cvet slave.


CVET, ŠOPEK (4)


Po krščanskem izročilu je cvet podoba duševnih kreposti, šopek pa podoba duhovne popolnosti. Cvetje se po analogiji povezuje z metulji, kajti pogosto predstavlja tudi duše umrlih (na novoletnih voščilnicah se pojavljajo tudi metulji skupaj s cvetjem).

IKEBANA (3)


Japonska umetnost urejanja cvetja vsebuje poleg metode in duhovnega stališča, ki sta bistvena, tudi posebno simboliko. Cvet je v ikebani “razvojni vzorec” manifestacije, spontane umetnosti, v kateri ni izumetničenosti. Aranžma se dela po tridelni shemi: zgornja veja je veja Neba, srednja je veja Človeka, spodnja pa veja Zemlje. Tako se izraža ritem splošne trojnosti, v kateri je Človek posrednik med Nebom in Zemljo.

DIVJI PETELIN (2)


Divji ali veliki petelin je simbol velike ljubezni, neizmerne strasti, ki izziva celo smrt. Divji petelin, ki pleše in poje v ljubezni, je podoba življenja in smrti v objemu.


ROKOVANJE (1)


Najbolj tipičen simbol prijateljstva je stisk dlani, ki ga kdaj pa kdaj vidimo tudi na voščilnicah.

POLJUB (2)


Poljub je simbol vzajemne združitve in pripadnosti, še posebej, ko se poljubljamo na obe lici.

BOŽIČEK (5)


Božiček
Božiček predstavlja simbol dobrega moža, ki obiskuje in obdaruje predvsem otroke na božični večer. Pri podobah na voščilnicah je večkrat tesno povezan še s simboli, kot so dimnik, čevelj (nogavica) ali vozilo, s katerim se prevaža iz kraja v kraj.

Čevelj je simbol popotnika in verjetno se pri tem navdihuje novejše izročilo, ko se čevelj (nogavica) postavi v kamin ali pred peč, v njem pa naj bi Božiček pustil darila.

Dimnik je simbol skrivnostnih poti komuniciranja z bitji od zgoraj. Božiček po tej poti običajno prinaša darila.

Vozila, s katerimi se Božiček prevaža, so zelo različna in pestra: od tradicionalnih (kočija, sani itd.) do najnovejših (raketa). Največkrat vidimo Božička na saneh. Podobno kot Apolonov voz vlečejo konji, Zevsovega orli, Artemidinega jeleni, Ateninega enorožci, Dionizovega kozli, Afroditinega labodi ..., Božičkove sani vlečejo severni jeleni. Po tej analogiji lahko rečemo, da je Božiček “bitje z daljnega severa, oz. od zgoraj”, tako kot so angeli, posredniki med nebom in zemljo.

BEFANA (1)


V Italiji obdaruje otroke dobra žena, čarovnica Befana, na dan svetih treh kraljev, t.j. 6. januarja. Ime je popačeno in je najbrž nastalo iz izraza “epifanija” (razglašenje). La Befana je zelo zelo stara žena, skrivljena in oblečena v črno. Živela je že v času, ko se je rodil Jezus. (Damjan J. Ovsec: Velika knjiga o praznikih).

POSREDNO OBDAROVANJE (5)


Šege in navade obdarovanja so zelo pestre in specifične za posamezna okolja (Niko Kuret: Praznično leto Slovencev). Obdarovanje je bistveni sestavni del sožitja ljudi v ožji družini, sorodstvu oz. rodbini, vaških in rodovnih skupnostih ter med narodi in državami. V okviru obravnavane problematike pa se postavlja vprašanje, zakaj starši v božično-novoletnem obdobju otroke ne obdarujejo neposredno, ampak to prepuščajo Božičku ali Befani? Na to vprašanje trenutno še ni sprejemljivega odgovora v razpoložljivi literaturi. Slutimo lahko samo, da ima tak način posrednega obdarovanja večjo težo, ali še kaj drugega.

POMOČ SOČLOVEKU


Pomoč živalim
Na voščilnicah je vedno več sporočil in tudi novejših simbolov, ki opozarjajo na pomoč: revnim otrokom, nebogljenim, beguncem in drugim, potrebnim duhovne in materialne pomoči. Skoraj celotna zbirka voščilnic UNICEF je namenjena tem perečim socialnim problemom.

POMOČ OGROŽENIM ŽIVALIM (3)


V zimskem obdobju so pogosto potrebne pomoči ptice, srne itd. Zato se na voščilnicah pojavljajo motivi krmišč za divjad in krmilnic za ptice, ki se ne selijo v južne kraje. Za druga obdobja leta pa se na voščilnicah opozarja tudi na živali in rastline, ki so ogrožene in v vse hujši nevarnosti, da bodo izumrle zaradi neodgovornega odnosa do narave in pretiranega onesnaževanja okolja.

6. Simboli spokojnosti in miru


DOM DRUŽINE (3)


V ožjem družinskem krogu je mogoče doseči največjo možno varnost in spokojnost. To okolje je še posebej pomembno za otroke. Zato je božič tisti krščanski praznik, ki je posvečen družini in ga v tem smislu praznujemo pa tudi doživljamo.

SVETIŠČE, BOŽJI HRAM (4)


Spokoj in notranji duševni mir je možno črpati in tudi doseči v božjem hramu, skupaj s člani družine in z verskimi somišljeniki. Krščanska polnočnica, ki je samo enkrat na leto, je predvsem namenjena iskanju osebnega spokoja, sloge v družini in soseščini.

GOZD (4)


V preteklosti je gozd predstavljal svetišče v naravnem okolju. Takšen je bil Dodonski gozd pri Grkih in Brocelianski gozd pri Keltih. Tudi dandanes iščemo notranji mir v samotnem gozdu ali v gorah. Verjetno se zato na voščilnicah dokaj pogosto pojavlja pokrajina ali gora, obraščena z gozdom. Naše cerkvice, ki so posejane po srednje visokih gričih, nam dajejo misliti, ali so tako zgrajene cerkvice nekaj posebnega ali ne. Verjetno ne, ker na skoraj vsaki kitajski z gozdom poraščeni gori stoji svetišče (glej geslo »gozd« v knjigi Slovar simbolov). V tej zvezi bi lahko govorili o sožitju naravnih svetišč s svetišči, ki so delo človeških rok.

KNJIGA (2)


Golob z oljčno vejico
Knjiga ni samo vir znanja in modrosti, ampak je še kaj več. Popelje nas lahko tudi v nadnaravne ali božanske skrivnosti, dosegljive tistim, ki to želijo in hočejo. Na novoletnih voščilnicah so knjige enkrat prikazane zaprte, drugič odprte. Lahko rečemo, da ima predvsem simbolično odprta knjiga, oziroma večkrat prebrana najljubša knjiga, tisto magično moč, ki nas popelje v duševno in duhovno spokojnost in individualni mir oziroma spravo s samim seboj.


GOLOB Z OLJČNO VEJICO (4)


V judovskem in krščanskem izročilu je oljka tudi simbol miru. Prvič je imel oljčno vejico v kljunu golob z Noetove barke, in sicer potem, ko so potopne vode upadle. Dandanes ta simbol predvsem opominja, da je treba reševati spore med narodi in državami s pogajanji, s spravo in na miren način.

PIPA MIRU (1)


Pipa miru
Znano je, da so indijanska plemena v Ameriki reševala spore in pričakovane oborožene boje med seboj s predhodnimi pogajanji. Če so se pogajanja uspešno končala, so skupaj pokadili tako imenovano pipo miru. Na voščilnicah se občasno pojavlja podoba tobačne pipe (običajno skupaj z drugimi simboli), ne pa kajenje pipe.


DRUŽENJE ZASTAV DRŽAV (3)


Največkrat vidimo na voščilnicah skupaj plapolajoče zastave držav pred poslopjem Organizacije združenih narodov (OZN). Zlasti voščilnice UNICEF so usmerjene v tematiko preseganja nasprotujočih interesov posameznih držav in želja po trajnem miru med narodi.

DRUŽENJE VERSKIH EMBLEMOV (2)


Angeli miru
Znane so tudi voščilnice, na katerih so skupaj upodobljena verska simbolična znamenja oz. emblemi različnih cerkva.

ANGELI MIRU (3)


V zadnjem času dokaj pogosto vidimo na voščilnicah transparent z napisom "Mir ljudem na zemlji", ki ga iz višav prinašajo med ljudi angeli  - otroci. Verjetno je ta motiv eden od najstarejših, ki so se v preteklosti pojavljali na božičnih voščilnicah.

7. Simboli sreče


Najbolj znani in dokaj pogosti simboli sreče na voščilnicah pri nas so tudi:


Simboli sreče
DIMNIKAR (3)

GOBA MUŠNICA (2)

PIKAPOLONICA (3)

PODKEV (3)

ŠTIRIPERESNA DETELJICA (3)

IGRALNE KARTE IN KOCKE - ŠESTICA (3)


Zanimivo je, da v knjigi Slovar simbolov niso opisani simboli: dimnikar, pikapolonica, štiriperesna  detelja in podkev. So pa omenjeni simboli obrazloženi v Veliki knjigi praznikov Damjana J. Ovsca.

Na tujih oz. inozemskih voščilnicah Daljnega vzhoda se pojavljajo še drugi, mogoče manj znani in enoznačni simboli sreče, in sicer: netopir, riba, narcisa in bambus.

NETOPIR (1)


Na Kitajskem je netopir simbol sreče, kajti pismenka fu, ki ga opredeljuje, je homolog pismenke, ki pomeni srečo. Kitajcu ne pride na misel, da bi netopirja pribil na vrata skednja, kot to počnejo v Evropi. Pet navzkrižno razporejenih netopirjev pomeni "pet sreč" (wu fu): bogastvo, dolgo življenje, spokojnost, čaščenje kreposti (ali zdravja), lepa smrt.

RIBA (2)


Riba
Na Kitajskem je riba simbol sreče. Skupaj s štorkljo (dolgoživost) pomeni tudi veselje in srečo.


NARCISA (1)


V Aziji je narcisa simbol sreče in z njo se izrekajo novoletna voščila.

BAMBUS (3)


Na Japonskem je bambus poleg bora in slive ena izmed treh rastlin, ki naznanjajo srečo.


Poleg do sedaj nanizanih tipično naših in tujih simbolov sreče opazimo občasno na voščilnicah še simbol mačke in pajka. Toda za ta dva simbola ni povsem jasno, ali spadata v skupino simbolov sreče ali ne. 

MAČKA (1)


Simbolika mačke je zelo raznovrstna in niha med ugodnimi in neugodnimi občutji. Ugodna težnja se kaže v legendi, ki pravi, da so podgane nadlegovale druge potnike na Noetovi barki. Zato je šel Noe z roko čez čelo leva, ki je kihnil in izvrgel mačji par. Mačka je zato podobna levu in tudi sreča je njen sopotnik. Mačka, ki prekriža pot človeku, je po našem prepričanju oz. vraževerju nekakšno predhodno opozorilo za nesrečo. Ali drugače in krajše rečeno: sreča v nesreči.

Pajek

PAJEK (1)


Tako kot je goba mušnica strupena in smrtonosna, so takšni tudi nekateri pajki, npr. črna vdova. Zato so taki ali podobni simboli dobronamerna opozorila in hkrati sreča za človeka, če nima opravka ne z mušnico ne z neznanim pajkom.

ZODIAK, ŽIVALSKI KROG -  HOROSKOP (3)


Horoskop
Največkrat se na voščilnicah pojavlja sončni zodiak, ki ga ponavadi poimenujemo z živalskih krogom, čeprav so med njegovimi znamenji tudi ženska (devica), moški (vodnar) in otroci (dvojčka). Edino  resnični živalski krog je kitajski, v katerem so vsa astralna znamenja upodobljene živali.

Dandanes vemo, da astralni miti niso bili od vekomaj videni na nebu, da bi se potem spustili med ljudi na zemljo, temveč so se iz človeških src dvignili na nebesni svod, in sicer po nezavednem postopku projekcije, zaradi katerega je Bechelard dejal: "Zodiak je Rorschachov (psihološki) test za človeštvo v njegovi rani oz. otroški dobi."

Skoraj vsak človek kdaj pa kdaj v svojem astrološkem znamenju išče napovedi lastne prihodnosti in usode. Iz horoskopa želi človek zvedeti, kako mora ravnati v posameznih situacijah, ali ga čakajo nepredvidene težave, ali morda sreča pri poklicnem delu, ljubezni, igranju kart (taroka), kockanju ali na loteriji. 


8. Simboli obilja, rodovitnosti in veselja


ŽELOD (2) 


Želod se povezuje s simboliko jajca, torej z obiljem, bogastvom in plodnostjo.

Smokva

SMOKVA, FIGA (2)


Poleg oljke in trte je smokva eno izmed dreves, ki simbolizirajo izobilje. V vzhodni Aziji je vloga smokvinega drevesa izredno pomembna. Predvsem gre za posebno zvrst: veliko pagodno figo ali banian, ficus religiosa, kot pravijo botaniki. V današnji Indiji je figov list tako kot list vinske trte v grško-latinski umetnosti pokrivalo spolovila, kar morda le ni čisto brez simboličnega pomena. Smokva je sveto drevo v indo-mediteranskih izročilih in pogosto je povezana z obredi oploditve.

TRTA - ALKOHOLNE PIJAČE (3)

Vinska trta

Vinska trta je v religijah okoli starega Izraela veljala za sveto, če ne kar za božje drevo, vino pa za pijačo bogov. Gotovo ni naključje, da Noe po povodnji najprej posadi vinsko trto. 

V svetopisemskem izročilu je vino tudi znamenje in simbol veselja. Vino, medica, nektar in ambrozija so uranskega izvora, povezani pa so tudi z nebeškim ognjem (strelo). V  številnih jezikih se razne žgane pijače imenujejo: "voda življenja", "pijača mladosti" ali celo "drevo življenja". Alkohol je simbol življenjske energije, ki združuje nasprotna si elementa: vodo in ogenj (nebeški in zemeljski ogenj). 

To dvojno poreklo alkoholnih pijač nam razkriva tudi posledice, ki sta jih lepo opisala svetovno znana književnika. Hoffmanov alkohol je tisti, ki plamti, zaznamovan je z znamenjem vsega kvalitetnega, vsega moškega v ognju, Poejev pa tisti, ki preplavlja in prinaša pozabo in smrt. Zaznamovan je z znamenjem vsega kvantitativnega, vsega ženskega v vodi.

PIJANČEVANJE, POPIVANJE (3)

Vrč

Popivanje je bilo tako kot gostija zelo cenjen obred na Kitajskem. Obdobje obnavljanja leta, koledarska praznina med zaporednima letoma, to je bil čas za nočno popivanje, ki je trajalo od sedem do največ dvanajst noči. Cilj je bila obnovitev življenjske energije pred začetkom letnega cikla ali na začetku prebujanja narave. Ta obred in skrb ob njem nista značilna samo za Kitajsko. Pri nas se je ta obred  skrčil na eno t.i. silvestrsko noč, ki je pogosto upodobljena na voščilnicah.


VRČ (2)


Vrč je zelo pogost simbol v Indiji in je neizčrpni vir izobilja. Pripisujejo ga rečnim božanstvom (podobno kot je pri Robovem vodnjaku v Ljubljani). V srednjeveški književnosti se v vrču nahaja zaklad (graal, litanije itd.).

ROG OBILJA (3) 


Rog (iz)obilja je v grško-rimskem izročilu tudi simbol rodovitnosti in sreče. Toda ta simbol je kasneje postal bolj simbol liberalnosti, javne sreče, pravičnosti in gostoljubnosti.

GOSTIJA, POJEDINA (2)


Na splošno je gostija simbol sodelovanja v ožji in širši skupnosti, pri kakšnem načrtu ali praznovanju. Popivanje je ob novem letu tesno povezano s pojedino oz. gostijo.

PLES (3)


Sestavni del pomembnega proslavljanja je, poleg gostije in popivanja, običajno tudi ples. Ta se izraža kot burna manifestacija življenjskega nagona, ki hoče zavreči sleherno dvojnost časovnega in v enem skoku doseči prvobitno enotnost, v kateri se najdejo in združijo telesa in duše, stvarnik in stvarjenje, vidno in nevidno, zunaj časa, v edinstveni ekstazi, ki ima za človeka tudi posledične učinke. To je verjetno tudi razlog, da danes moderna medicina ponovno odkriva terapevtiko plesa, kakršno so t.i. animistične kulture že od nekdaj izvajale.

SVINJA, PUJSEK (3)


Otroške zimske radosti
Svinja kot simbol zelo niha med pozitivnimi in negativnimi tendencami. Pozitivni predznak ima svinja pri Kitajcih, kjer predstavlja simbol obilja. V starem Egiptu je njihova boginja Nut prikazana v podobi svinje, ki jo sesajo mladi pujski. Na slovenskih voščilnicah se večkrat pojavlja pujsek v družbi z dimnikarjem, s štiriperesno deteljo itd., zato ne moremo zagotovo vedeti in trditi, ali se podoba pujska nagiba bolj k simbolu izobilja ali sreče.

OTROŠKE IGRE NA SNEGU IN LEDU (4)


Simbol novoletnega veselja vključuje tudi otroške igre na snegu in ledu. Na voščilnicah dokaj pogosto vidimo, kako se otroci veselijo pri sankanju, kepanju, mavžanju s snegom, drsanju na ledu itd. Groos, ki je proučeval otroške igre, je upravičeno dejal, da so otroške igre na splošno nenamerno oz. spontano dejanje osebnega razvoja. V igri se odsevajo otrokovi odnosi ne le z notranjim svetom, marveč tudi z osebami in dogodki zunanjega sveta.

SNEŽENI MOŽ, SNEŽAK (4)


Na originalnih voščilnicah otrok iz vrtca in nižjih razredov osnovne šole se največkrat pojavlja narisani ali naslikani snežak. Običajno se iz snega dela oz. oblikuje snežak v skupinski igri otrok na snegu. Nekaj podobnega vidimo pri graditvi gradov, božanstev in drugih figur iz ledu (pri nas, na Japonskem, na Kitajskem in drugod).

Pripomniti moram še, da gesla snežak v knjigi Slovar simbolov ni, najdemo pa gesla "igra" in  "človek", kjer za slednjega med drugim piše, da človek tudi samega sebe zaznava kot simbol.


Do sedaj sem v osmih poglavjih razvrstil in s pomočjo literature obrazložil 109 posameznih simbolov, v nadaljevanju pa želim prikazati še druge vrste voščilnic. Take, ki so zanimive z vidika oblikovanja, vrste pošiljateljev (npr. otrok), izbora slikarjevih reprodukcij za tiskane voščilnice in še katerih drugih.


Drugo


9. Originali in reprodukcije otroških voščilnic


V štiridesetletni zbirki voščilnic je kar precej otroških voščilnic in tudi reprodukcij, ki jih izdaja predvsem UNICEF. Pahljača simbolov, ki so upodobljeni na teh voščilnicah otrok do 15. leta starosti, je enaka oz. podobna tistim simbolom, ki smo jih nanizali v prejšnjih osmih poglavjih tega pregleda. Ob tem naj omenim, da je največ otroških voščilnic na temo: božička, božične smrečice, sneženega moža, želenih upodobljenih daril, zimskih iger in drugih simbolov.

10. Slike priznanih slikarjev na tiskanih voščilnicah


Reprodukcije slik slikarjev (Maksim Gaspari in drugih) na voščilnicah dokaj pogosto vsebujejo motive oz. upodobljene želje in simbole božiča in novega leta. Še posebej pride to do izraza pri slikarjih naivcih in slikarjih samorastnikih.

11. Humoristične voščilnice v sliki in besedi


Zabavne
Ob prelomu starega v novo leto je humor zaželen, in tako najdemo v tej skupini voščilnic tako javno priznane kakor tudi neznane avtorje humorja.

12. Oblikovanje letnic prihajajočega novega leta na voščilnicah 


Skoraj neverjetno je , koliko oblikovalnih različic lahko zberemo za eno in isto letnico, toda vse niso na oblikovno - umetniški ravni. Ta oblikovalna paleta letnic je lahko tudi vzpodbuda za oblikovanje letnice prihajajočega leta 2000.

13. Vsebina in oblikovanje besedila voščil


Pri oblikovanju besedila voščil naletimo na veliko pestrost pa tudi na nedopustno površnost in nedomiselnost. Enako velja tudi za vsebino tiskanega besedila, voščila. Prva črka natisnjenega voščila je dokaj pogosto posebej oblikovana, podobno kot so bile črke, t.i. inicialke, na začetku vsakega poglavja v srednjeveških rokopisih oz. v starih samostanskih bukvah.

14. Sporočila o športnih dogajanjih na prazničnih voščilnicah


Olimpijske igre
Sestavni del zbirke voščilnic so tudi sporočila o športnih uspehih preteklega leta, doma in na tujem, ter napovedi športnih srečanj v prihodnjem letu oz. napovedi za nekaj let naprej, kot je to navada pri olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih.

Ta skupina voščilnic je iz vsebinskega in oblikovnega vidika na zavidljivi ravni. Vidi se, da jih idejno pripravljajo ljubitelji športa. Ima pa pošiljanje sporočil s športno tematiko na prazničnih voščilnicah tudi globlji simbolični pomen. Spomni nas namreč na javne športne igre v preteklosti, ko so bile v času izvajanja teh iger preprečene vojne, usmrtitve in zaplembe premoženja, skratka, vzpostavilo se je vsesplošno premirje oz. mir, kakršnega si želimo ob praznovanju božičnega dne in v novem letu.


15. Pozdrav iz mojega kraja ali mesta in domovine


Kozolec
Nekateri želijo sporočiti, od kod pozdravljajo znanca ali prijatelja, zato je običajno na voščilnicah upodobljen kraj, iz katerega se pošilja sporočilo. Podoben način komuniciranja oz. pošiljanja sporočil je bil zelo priljubljen v prvi polovici tega stoletja: gre za razglednice na katerih je bilo skoraj obvezno ob sliki napisano: "Pozdrav iz ...".

Upodobljeni deli krajev, mest in domovine so zelo pogosto izbrani tako, da poudarjajo njihove značilnosti, ki so lahko tudi simboli le-teh. 

Simboli naše domovine Slovenije so po našem mišljenju lahko samo kozolci ali mogoče človeške ribice. Ne moreta pa biti npr. turistična simbola Slovenije: lipov list, še manj pa šopek cvetlic, saj ne živimo vse leto v nepretrgani ali večni pomladi. Slednji simbol si lahko privoščijo samo tihomorski otoki, npr. Havaji.

V naši zbirki voščilnic so predvsem reprodukcije fotografij in slike kozolcev iz zimskega (belega) obdobja, kjer pride veličina tega edinstvenega objekta inovativne pameti in umetniško pridnih slovenskih rok še posebej do izraza.

16. Gospodarsko - propagandne praznične voščilnice podjetij


Praznične gospodarske voščilnice podjetij so bolj slabo orientirane na božične in novoletne simbole,  tudi oblikovno so pogosto nedodelane. Zaradi tega je pri tej vrsti voščilnic dokaj visok izmeček pri sortiranju oz. vključevanju voščilnic v zbirko. Vzroki, ki botrujejo temu stanju, so verjetno neusposobljeni oblikovalci, nepoznavanje praznične problematike in večkrat tudi časovna stiska pri pripravi in tiskanju voščilnic.  

17. Darilne voščilnice


Pri dolgotrajnem zbiranju voščilnic sem dobil nekaj t.i. kombiniranih voščilnic, ki poleg napisanega voščila vsebujejo tudi pismu primerno darilo (npr.: okrasni žepni robček, mini čipko, značko, obesek za verižico, plačano vstopnico za ogled gledališke predstave ali športne prireditve, srečko loterije itd.)

Take ali podobne voščilnice pridejo v poštev za tiste prijatelje, ki bi jih radi neposredno obdarili, pa nam to ni omogočeno zaradi oddaljenosti ali zaradi drugih vzrokov.


Namesto povzetka   


V božično - novoletnem prazničnem času nas pri medsebojnih odnosih okupirajo oz. obvladujejo predvsem:

pošiljanje pisemskih voščil in
izročanje daril

V bližnji preteklosti (socializmu) je bilo v podjetjih pošiljanje novoletnih voščilnic večkrat prepovedano ali omejeno. Prepovedi se niso obnesle. Pisemske praznične voščilnice bodo še naprej enako pomembne, kot so danes, kljub neverjetnem razvoju telefonije in drugih brezžičnih povezav med ljudmi. Zakaj to tako kategorično trdimo? Zato, ker praznično pisemsko voščilo ne more nadomestiti izrečeno voščilo po telefonu, ker je preveč vsakdanje. Še manj pa je primerno pošiljanje voščil po telegrafu, ker pred odpiranjem telegrama pri prejemniku marsikdaj nastopi nelagodje, trenutni občutek strahu ali celo šok situacija. Resnično in povsem zadovoljivo lahko praznično pisemsko voščilo nadomesti samo osebni obisk z ustno izrečenim voščilom.

Tiskana, ali še bolje, ročno narisana ali poslikana voščilnica (npr. otrokova ali prijateljeva) pomeni večjo naklonjenost pošiljatelja, če je napisano voščilo skupaj s primernim upodobljenim simbolom. Dandanes simboli vedno bolj obvladujejo medsebojne odnose ljudi in to še posebej velja za praznične božično - novoletne simbole, ker večina teh ni od danes. "Večni ali poganski" simboli so v bistvu zgodovinski arheo spomin, ki je globoko vtisnjen v človekovo podzavest, kar povzroča posebno nerazložljivo zadovoljstvo, ki ga človek občuti ob prejemu in pogledu simbolnega voščila. 

Pomena božičnih in novoletnih praznikov se bomo še bolj zavedli, če te primerjamo z velikonočnimi prazniki, za katere menimo, da niso tako simbolno bogati (pirhi, jagenjček, zajec itd.) in so tudi manj naravnani k utrjevanju družinskih prijateljskih in vseh drugih vezi med ljudmi.

Priznati moramo, da je vedno več osamljenih ljudi (ne samo starejših), ki jim vsako praznično voščilo ali navadna razglednica ni le dogodek dneva, temveč meseca ali celo leta.

Drugo, kar nas v božično-novoletnem času resnično prevzame je iskanje ideje za nakup darila, izbira in končni nakup ter izročitev darila. Vse naštete faze procesa obdarovanja imajo poseben čar, pri nekaterih ljudeh pa tudi mrzlično obremenitev.

Izročanje daril (neposredno ali posredno) je pomembno zato, ker prejeta darila preventivno dokaj uspešno preprečujejo medsebojne spore in hkrati večkrat tudi izničijo pretekle zamere.

Za te trditve imamo veliko dokazov iz zgodovine medsebojnih odnosov prvobitnih plemen oz. rodovnih skupnosti. Do danes se ni skoraj nič spremenilo. Še vedno so obdaritve nepogrešljive v družinskih,  rodbinskih, poslovnih in meddržavnih odnosih.

Skratka, z voščilom se človeka spomniš, z darilom pa se mu prikupiš ali celo odkupiš.

Seznam darovalcev voščilnic


(ga moram še najti)