sreda, 27. junij 2012

Kako je nastajal slovenski grb



Slovenski grb
Dne 26. junija 1991 je predsednik Milan Kučan ob slovesnosti na Trgu revolucije v Ljubljani razglasil samostojnost Republike Slovenije. Dogodka se je po službeni dolžnosti udeležil tudi vodja modelne mizarne v Litostroju, moj oče, Janko Fonda. Priporočil ga je prav tako Litostrojčan, sicer pa njegov znanec in sosed, Ivan Bašnec, ki je bil takrat zaposlen kot vodja službe vzdrževalno-investicijskih del na poslopju skovenskega parlamenta.

Dva dni po proslavi se je pri očetu v modelni mizarni oglasil Marko Pogačnik. Pogačnik je na iz bloka iztrganemu listu papirja prinesel osnutek, na grobo v nekaj potezah, skiciran grb. Fonda je Pogačnikovo skico natančno prerisal v geometrijsko formo in grbu določil dejanske mere, torej obliko in relief. Pri tem je imel kar precej svobode. Ohranil je le simbole. Naslednji dan je ustreznost izdelanega načrta Pogačnik v delavnici potrdil z bajalico. Tako je grb v treh velikostih iste oblike odšel v izdelavo, najprej v modelno mizarno in nato v livarno. Zadeve so se odvijale precej hitro in Pogačnikova skica grba, ki se je nekaj časa valjala po očetovi delovni mizi, se žal ni ohranila.

Križani, Bojan Štine
Projekt z načrti slovenskega grba, ki danes velja za uradnega, je Marko Pogačnik izdelal šele naknadno in pravzaprav predstavlja natančen posnetek vnaprej izdelanega grba. Ker se oče na grboslovje, razen veščine tehničnega risanja, ki jo ima, ne spozna, je slovenski grb danes pač tak kakršen je - Zakaj torej "grb" Republike Slovenije ni grb?

Vodstvo litostrojske ekipe v modelni mizarni, ki je izdelavo slovenskega grba koordinirala: direktor TOZD PUM dipl. inž. Zvonimir Volfand (1934); delegat v občinski skupščini Ljubljana-Šiška inž. org. Franc Kostevc (1940); nekdanji (1973) predsednik sindikata Litostroj in občinski svetnik Franc Kranjc in vodja modelne mizarne inž. org. Janko Fonda (1937), so se takrat dogovarjali za skupno srečanje na katerem bi popisali celoten postopek nastajanja slovenskega grba in ga kot takega predstavili javnosti. Do srečanja ni prišlo, saj so prvi trije od svoje namere odstopili, z obrazložitvijo, da nima pomena po nepotrebnem vznemirjati javnosti.

Z novinarko glasila Litostroj se je na njeno pobudo nekoliko kasneje srečal samo moj oče, a kot mi je znano, članek ni bil nikoli objavljen.

Poleg Pogačnika so v modelno delavnico mojega očeta v Litostroju prihajali tudi drugi umetniki, predvsem kiparji, ki so potrebovali modele za svoje izdelke, med njimi najpogosteje Bojan Štine (1933), njegov bronasti relief Kristusove glave s trnjevo krono krasi tudi družinski spomenik naših prednikov na pokopališču, in Stojan Batič (1925-2015) - bronasti kip livarja. Leta 1980, po zaključku študija, je v njegovi delavnici opravljala kiparsko prakso drobna in suhljata Dubravka Duba Sambolec (1949). Še v začetku 90. let je k njemu zahajal tudi vedno uglajeni arhitekt in urbanist Edvard Ravnikar (1907-1993), ki se je tista leta ukvarjal z zunanjo podobo ljubljanskih stavb in trgov. Zadnje od sodelovanj je mojemu očetu prineslo tudi priznanje mestne občine Ljubljane.

nedelja, 17. junij 2012

Zemljiški katastri slovenskih dežel

Arhiv Republike Slovenije (ARS) v Ljubljani hrani bogato zbirko katastrov naših krajev iz obdobja od sredine 18. stoletja do 2. polovice 19. stoletja. 

Terezijanski kataster (1747-1805)
- Jožefinski kataster
        - za Štajersko (1784-1790)
        - za Koroško (1784-1790)
- Franciscejski kataster
       - za Kranjsko (1823-1869)
       - za Štajersko (1823-1869)
       - za Koroško (1823-1869)
       - za Primorsko - Goriška Kresija (1811-1869)
- Reambulančni kataster
       - za Kranjsko (1867-1882)
       - za Koroško (1869).

Mapire: Zemljevidi Habsburških dežel (1763-1878).
Archivio di Stato di Trieste (Mestni arhiv v Trstu): Franciscejski kataster.